Ne riskirajte pravilne izVEDBE! NIKOLI!

Največja sprememba, ki jo morajo moji vadeči sprejeti, je sprememba filozofije. Iz vadbe, ki je osredotočena na gibanje, jih preusmerim na zaznavanje pravilne drže telesa. Pri tem mi je zelo pomembno, da naprej posredujem RAZUMEVANJE, da ne gre le za vaje – gre za način gibanja, ki je 100 % prenosljiv v vsakdanje gibanje. Ker v Re.aktivu stremimo k funkcionalni učinkovitosti. In ker verjamem, da je to ključ do rešitve težav s hrbtenico.

Seveda se vsi moji kolegi z menoj ne strinjajo in trdijo, da rezultat (odpravo težav) dosežete tudi s splošnimi vajami in nekaj gibanja. A po meni dostopnih podatkih, večina posameznikov (s takim pristopom) stanja ne popravi dolgoročno.

Ko sem med opravljanjem doktorata primerjal različne koncepte vadbe, sem veliko časa namenil preučevanju funkcionalnega pristopa. Sprva se mi je zdel preintenziven za problematike s hrbtenico, saj so vaje dokaj kompleksne.

Ko pa človek spozna, da je vsaka vaja osnovana na pravilnem vzorcu gibanja, ki je prenosljiv v vsakdanje življenje in da se začetni položaj vedno prilagodi posameznikovemu stanju, razume, zakaj sem ga postavil za temelj protokola Re.aktiv.  

Končni cilj vsakega programa mora biti učinkovitost gibanja

Praktično to pomeni, da dokler ne poznate pravilne izvedbe hoje, stanja, sedenja, opravljanja aktivnosti in dejavnosti, boste hrbtenici nehote povzročali »škodo«, saj drugačnega (pravilnega) načina še ne poznate.

• Kdor meni, da je nekaj gibanja ter »pumpanja« mišic dovolj, bo še naprej uporabljal nefunkcionalen pristop.
• Kdor je spoznal, da to zanj ni dovolj, se bo pozanimal o pravilni izvedbi, ki koristi kot preventiva pred poškodbami in kot kurativa pri bolečinah v hrbtu.

Pravilo, ki se ga v Re.aktivu držimo je: Stopnja težavnosti vadbe se razlikuje od osebe do osebe, osnova pa ostaja vedno enaka.

Globoko sem prepričan, da je funkcionalnost gibanja sestavni del rehabilitacije hrbtenice in da so pristopi, ki zajemajo zgolj masažo / zgolj raztezanje / zgolj krepitev ali splošno gibanje, premalo za dolgoročno rešitev. Bolj, ko se omejite v pristopu, bolj omejite svoje gibanje.

Da se razumemo – nič nimam proti terapevtski masaži in jo vselej toplo priporočam, so pa njeni rezultati najboljši v kombinaciji z vadbo stabilizacije.

Odpraviti vzrok pomeni odpraviti težavo

Spoznati vzrok je po mojem prepričanju nuja dolgoročne rešitve. Saj s tem izveste, kaj smete delati in kako, da ne obremenite hrbtenice. Zanimivo je, da je pogosto vzrok popolnoma drugje, kot si človek misli. 

Zato vsak posvet začnem z iskanjem vzroka težav. Pri tem izhajam iz aktivnosti, ki jih največ opravljate v vsakdanu. Če določenih gibov ne morete opraviti, s testi preizkusim, ali so omejitve posledica mehanskih težav, slabe drže, ali je vzrok v nevrološkem izpadu.

In šele zatem začnemo vadbo, ki ne zajema toliko vaje, kot vsakdanje pravilno gibanje. Za boljše razumevanje si oglejte preprosto infografiko, ki omogoči vizualno predstavo o tem, kako so osnovni gibalni vzorci povezani z vsakdanjim življenjem.

Infografika prikazuje, kako tesno je pravilna drža povezana z običajnimi aktivnostmi, kot so hoja, sedenje na stolu, vstajanje s tal, dvigovanje stvari iz tal in gledanje v mobitel. To niso vaje, so vzorci gibanja. Prav tako iz zgornje vrstice lahko vidite, kako nefunkcionalni vzorci s časom vplivajo na zdravje hrbtenice. In kako jih s pravilno skrbjo lahko preprečite.

V ozadju so vzorci gibanja

Možgani so nagnjeni k ustvarjanju navad, da prihranijo energijo za druge dejavnosti. Ponavljajoče vedenje postane vzorec, ki se vkodira v naš živčni sistem kot najprimernejši način gibanja.

Možgani se ne sprašujejo, ali je gibanje dobro ali ne, le kopirajo tisto, kar ponavljamo. Če imajo naložen napačen program, lahko nastanejo težave. Zato je ključnega pomena, da se naučite dobre tehnike gibanja, preden začnete s programom vadbe.

Zaključek

Če ne vadite, boste še vedno morali razviti dobre tehnike gibanja, saj telo potrebuje gibe, ki omogočajo funkcionalnost. Če pustite telesu, da se sam odloči, kako se premikati, bo naredilo vse, kar je v njegovi moči, da bo po poti najmanjšega odpora prišlo na cilj. Čeprav se to morda sliši kot dobra ideja, pa v praksi vodi do kompenzacije gibanja, ki sproži verižno reakcijo težav, ki jih je težko popraviti. Bistveno lažje jih je pravočasno preprečiti.