Ko se poruši zdravje, je potrebna močna želja, da zdržite obdobje, ko (še) nimate dovolj informacij, da bi vedeli, ali se bo stanje popravilo in kaj je krivo za nastanek težav.
Večina pacientov mi na posvetu pove, kaj jih v tem času drži pokonci.
Skoraj brez izjeme gre za kratkoročni cilj (dogodek, dopust, situacijo), ki jim toliko pomeni, da so pripravljeni narediti vse, da ga bodo pričakali v najboljšem možnem stanju.
Ko pa ta cilj mine, večina popusti in v ambulanti slišimo vse več izgovorov. 🙃
Tokratno e-sporočilo ni neposredno povezano s področjem hrbtenice, je pa sestavni del odpravljanja težav. Po več 3500 pacientih, ki sem jih imel priložnost spoznati, sem se dosti naučil o psihološkem ozadju premagovanja težav.
Ko se lotite odpravljanja težav, predlagam, da poiščete trden razlog. Nekaj, kar vas bo motiviralo vedno in povsod, kar izhaja iz vas in ni povezano z zunanjim svetom.
Zakaj je to pomembno? Ker ima velika večina ljudi težavo s tem, da se postavi na prvo mesto. To ne pomeni, da vam za druge ni mar, da pa zahteve službe, partnerja, otrok in družbe ne smejo biti razlog, da greste čez sebe.
Mimogrede … Kdaj ste si nazadnje vzeli čas za predih? Občutek imam, da okolica ne prenaša prav dobro tega, da se ustavimo, vdihnemo, ustavimo, premislimo, ustavimo, spet vdihnemo in razmislimo, kam naprej, iz katerega vzgiba, kaj nam ustreza. Vsakič, ko takoj ne vrnemo zgrešenega klica, vsakič, ko se želimo izogniti rutiniranim obveznostim, vsakič, ko ne zgrabimo priložnosti, se pojavijo kritiki. Z bolj ali manj resničnimi pripombami povedo, da bi sami naredili drugače. In potem se zgodi, da se začnemo ukvarjati s temi kritiki. In s tem so že dosegli svoje, preprečili so, da se ustavimo in slišimo.
Samo pomislite, koliko ste prisotni v odnosih, če ste utrujeni, imate bolečine, se slabo počutite, ali niste dovolj spali? Tudi sam sem se našel v zgornjem vprašanju, saj si vselej želim pomagati in aktivno sodelovati. Se pa zgodijo trenutki, ko je vsega preveč in v želji po prisotnosti enostavno pregorim. Takrat ne morem dati vsega od sebe, pa če si še tako želim. 🤷♂️
Pojdite globoko, kolikor zmorete, da se povežete s seboj.
Če boste površni in se ne boste osredotočili nase, na svoje počutje, odzive in delovanje, boste težko vztrajali in dosegli dolgoročno rešitev.
Začnite spremljati svoje počutje. Opazujte, kdaj vam telo pošilja signal, da potrebuje pavzo.
Ni treba veliko – dovolj je, da se večkrat na dan za trenutek ustavite, zadihate in si zastavite vprašanja:
👉 Česa se najbolj razveselim?
👉 Kako se počutim, ko postavim meje?
👉 Kako, ko jih ne?
Spodbuda: Postavite osebne meje, da ustvarite prostor za svoje potrebe ter ustavite neprestano premlevanje, kako boste zdržali, dostavili, ali karkoli za druge opravili. S tem boste pridobili čas, da glavo in telo nahranite z vsem tistim, kar potrebujeta za optimalno delovanje.
Življenje z zdravstvenimi težavami je prežeto s strahovi. Majhnimi in velikimi. Realnimi in tistimi, ki jih slišite od drugih.
Včasih je dovolj, da preberete “dr. Googla”, pa strah že zleze pod kožo.
Drugič pride, ker se bojite, da boste zaradi gneče na cesti zamudili pregled pri zdravniku.
Ali, da bo zaradi slabega vremena bolečina spet močnejša.
Velikokrat pa nam ga (z najboljšimi nameni) vcepijo zgodbe bližnjih.
In nevede začnete živeti v napetosti, ki je v resnici ne potrebujete.
Napotki, kako ravnati so koristni. Če pa se jih ne držite, lahko sprožijo dodaten stres.
Če zjutraj ne naredite vaj raztezanja – se sekirate, da hrbtenice niste pripravili na dan.
Če v kinu sedite čudno in se proti koncu filma zalotite pri tem – strah, da bo ponoči križ bolel kot hudič.
Če spontano dvignete lonec juhe – ups! – več kot 2 kg “ne bi smeli”.
Če piha – strah, da vas bo prepihalo.
Če se počutite dobro – strah, da bo jutri slabše.
Da pa se razumemo; vse, kar počnete za svojo hrbtenico, je dobro – vaje, raztezanje, gibanje, pazljivost … Vse ima svoj namen.
A pomembno je, da ste do sebe prijazni. Odprava bolečin ni vojna s hrbtenico. Je prizadevanje za ravnovesje. Za harmonijo.
Največjo razliko bo naredilo vaše razumevanje – ko veste, kaj povzroča bolečino in kaj vam pomaga. Ko ne delujete več na avtopilotu, ampak z zavedanjem.
Spodbuda:
Usedite se v udoben položaj. Prenesite fokus na glavo in jo skušajte čim bolj sprostiti. (Če vam uspe, pomeni, da je bila zategnjena in v tej zakrčenosti jo je skoraj gotovo držal strah.)
Naredite enako vajo še z drugimi deli telesa. Kjer zaznate zakrčenost, tam se skladišči strah, za katerega verjetno niti niste vedeli.
Opazujte svoje življenje, vsakodnevne situacije, kdaj se vam telo zakrči. Kdaj vas je strah.
In ko ga najdete, kaj potem? Opazujte ga, sedite nekaj časa z njim, ne da ga skušate odpraviti ali kritizirati. Samo bodite in mu prisluhnite. S spoštovanjem, sočutjem in v tišini.
Dovolite si biti, se prepustiti in slišati sebe. Spoznajte, kaj vam paše in kaj ne brez pričakovanj, brez drugih. Mišica bo popustila, telo se bo sprostilo, živčni sistem umiril in hrbtenična struktura se bo osvobodila iz primeža zakrčenosti in strahu.
Vadite to pogosto in skušajte navado prepuščanja uvesti v vsakdanje življenje. Ukradite si minutko, ko čakate, v pisarni, ko dosežete vrh hriba, pred pomembnim sestankom ali spanjem. Naredite to večkrat na dan.
dr. Dejan Kernc
POMEMBNE POVEZAVE
NAJPOGOSTEJŠE TEŽAVE
DELOVNI ČAS IN LOKACIJA
ponedeljek - petek:
8.00 - 19.00
sobota - nedelja:
zaprto
Ambulanta Re.aktiv
Podutiška 92, Ljubljana