V ambulanti pogosto slišim vprašanja.

»Zakaj ni bolje?«
»Vsak dan delam vaje, pa se težave vračajo.«
»Kaj še lahko naredim?«

Razumem to razmišljanje. Ko nas boli, si želimo, da bi se stvari izboljšale čim prej. Želimo dokaz, da vaje delujejo, da smo na pravi poti in da se trud izplača.

A pri hrbtenici stvari redko delujejo čez noč.

Če se je naše telo več let, včasih tudi desetletij, prilagajalo napačnim vzorcem gibanja, preobremenitvam in pomanjkanju gibanja, ni realno pričakovati, da bo vse drugače po nekaj dneh ali nekaj vajah.

To pa ne pomeni, da napredka ni. Pomeni le, da se spremembe dogajajo postopoma.

Najprej jih pogosto opazimo v drobnih stvareh. Lažje vstanemo iz postelje. Malo dlje sedimo brez bolečin. Lažje se sklonimo. Manj razmišljamo o vsakem gibu.

Prav ti majhni premiki so pogosto prvi znaki, da se nekaj spreminja.

Zakaj nekateri napredujejo hitreje?

Razlog ni vedno v tem, da delajo več vaj. Pogosto je razlika drugje.

Nekateri razumejo, da rehabilitacija ni le izvajanje vaj, ampak proces učenja novih vzorcev gibanja.

Podobno kot pri učenju vožnje avtomobila. Na začetku razmišljamo o vsaki podrobnosti posebej. Kje je sklopka. Kdaj prestaviti. Kam pogledati. Potem pa nekega dne vozimo in o tem ne razmišljamo več.

Enako iščemo pri hrbtenici. Ni dovolj, da vajo naredimo pravilno med terapijo v ambulanti.

Cilj je, da nov način gibanja prenesemo v vsakdanje življenje. V hojo, delo, šport. V trenutke, ko se sklonimo po nakupovalno vrečko, dvignemo vnuka ali spet priplezamo na bližnji hrib.

Šele takrat sprememba zares postane del nas.

In prav tu se pogosto skriva razlika med kratkotrajnim izboljšanjem in izboljšanjem, ki ostane.

Trije koraki do dolgoročne spremembe

1. RAZUMEVANJE

Najprej moramo razumeti, kaj se dogaja.

Zakaj boli. Kateri gibi težave poslabšujejo. Kaj hrbtenica v tem trenutku potrebuje in česa ne.

Ko razumemo svoje telo, je strahu manj in odločitve postanejo lažje.

2. AKTIVACIJA

Naslednji korak je, da hrbtenici ponovno ponudimo oporo.

S pravilnimi vajami aktiviramo mišice, ki pomagajo razbremeniti obremenjene strukture in ustvariti pogoje za izboljšanje.

3. PRENOS

To je korak, na katerega najpogosteje pozabimo. Novi vzorci gibanja morajo postati del vsakdana.

Ni pomembno samo, kaj naredimo med vadbo. Pomembno je, kako sedimo, hodimo, dvigujemo bremena in se gibamo skozi ves dan.

Ko novo znanje postane navada, se začnejo dogajati največje spremembe.

Ne iščite velikih prebojev

Iščite majhne znake, da gre stanje v pravo smer. Manj bolečin zjutraj. Več samozavesti pri gibanju. Manj strahu. Več energije. Več stvari, ki jih ponovno lahko počnete.

To so trenutki, ki se sčasoma seštevajo. In prav iz teh drobnih sprememb pogosto nastanejo velike.

Če vsak dan naredite nekaj za svojo hrbtenico, vztrajate in nov način gibanja prenesete v življenje, se lahko zgodi nekaj zanimivega.

Nekega dne se ne vprašate več: »Kdaj bo bolje?«

Ampak presenečeno ugotovite: »Ne morem verjeti, koliko stvari spet lahko počnem.«

In prav zaradi teh trenutkov se je vredno potruditi.

dr. Dejan Kernc