In zakaj misel, da bo potrebna operacija hrbtenice prestraši bolj kot dejanska skrb za hrbtenico

V ambulanti se ne tako redko zgodi, da se posameznik usede na stol, (še preden začnemo posvet), me zaskrbljeno pogleda in reče: “Ne vem, če bo šlo. Če se ne zrihta, me čaka operacija hrbtenice.”

Strah pred operacijo hrbtenice številnim predstavlja ogromno breme. Ta včasih izvira iz bolečine, ki je človek ne zmore več prenašati. Drugič iz izvida, ki ga pacient prejme brez razlage, in si ga zato interpretira na najslabši možen način. Tretjič pa zaradi zgodb drugih ljudi – pogosto bolj dramatičnih, kot je realnost njihovih težav.

A resnica, ki jo vedno znova poudarim, je: zelo redko se zgodi, da je operacija pri težavah s hrbtenico res potrebna. 

Večina težav v hrbtu ni povezana z nepopravljivimi poškodbami, temveč z načinom, kako se gibamo, kako obremenjujemo telo, kako dolgo sedimo, kako stojimo in kakšna pričakovanja imamo do svojega telesa.

Hrbtenica se – če ji damo priložnost – izjemno dobro odziva na neinvazivne rešitve, ki jih uporabljamo v ambulanti Re.aktiv. To ni teorija, ampak izkušnja, preverjena na več kot 8.000 pacientih, kjer smo znova in znova videli, kako hitro se lahko stanje izboljša, če odpravimo vzrok.

Z ekipo smo že vajeni presenečenih pogledov, ko pacientu popravimo položaj ali spremenimo gibalni vzorec in prvič začuti razbremenitev. To je pogosto prvi korak k olajšanju, ki se zgodi, še preden smo sploh začeli terapevtski del obravnave.

Kdaj je operacija hrbtenice potrebna?

Operacija hrbtenice je smiselna takrat, ko govorimo o strukturnih spremembah, ki neposredno ogrožajo delovanje živčevja ali kadar simptomi kljub dosledno izvedenemu neinvazivnemu zdravljenju ne popustijo. 

V resnici so takšni primeri redki in zelo specifični. Gre za stanja, ko je pritisk na

 tako izrazit, da ogroža osnovne funkcije:

• zelo velike, sekvestrirane hernije, ki močno pritiskajo na živčno korenino

• napredujoča izguba moči, ki kaže na okvaro živca

• motnje refleksov in senzorike

• ali urgentna stanja, kot je sindrom cauda equina, kjer je operacija nujna in časovno občutljiva

To so situacije, kjer operacija hrbtenice ne rešuje le bolečine, ampak preprečuje trajne poškodbe hrbteničnih struktur.

Ampak – in to je bistveno: težave tega tipa so izjemno redke. Tudi v ambulanti jih srečam le občasno –  pri večini ljudi bolečina ni povezana z nevarnimi strukturnimi spremembami.

Zakaj v večini primerov operacija hrbtenice ni potrebna?

Kadar je bolečina posledica funkcionalnih omejitev, ne pa dejanske okvare, operacija hrbtenice nima dodane vrednosti.

Rentgen ali magnetna resonanca lahko pokažeta izbočenja, obrabo ali hernijo – a to ne pomeni, da je prav ta sprememba vzrok bolečin. Degenerativne spremembe najdemo pri večini odraslih, pojav bolečine pa nastane zaradi preobremenitve, nepravilnega gibanja, zategovanja mišic ali večletnega prilagajanja telesa na ponavljajoče se položaje.

In prav tukaj se zgodi najpogostejša past: ljudje se prestrašijo izvida bolj kot dejanskega stanja.
Slika ne pojasni, kaj telo doživlja in zakaj boli.

Zato vedno poudarim: izvid ni diagnoza.
Diagnoza je vaše razumevanje, zakaj se pojavlja bolečina in kaj je povzročilo težave. 

Ko z nekom opravim posvet, ne gledam zgolj opisa na papirju. Opazujem njegovo držo, navade, način sedenja, hoje, dvigovanja. Testiram gibalne vzorce, ki razkrijejo, kako telo reagira. In ko razložim logiko bolečine – kako nastane in zakaj traja – praktično vsakemu odprem novo perspektivo. Človek pogleda drugače, ker prvič razume, kaj se dogaja.

Zato se posvet pri meni pogosto zaključi s stavkom:

“Ne bom šel takoj na operacijo. Najprej bom poskusil razbremeniti hrbtenico z vašo metodo.”

In prav v tem trenutku se zgodi največji preobrat.
Človek dobi nazaj občutek nadzora, upanje in voljo, ker razume, zakaj boli in kaj lahko naredi, da se stanje izboljša.

Zakaj se operaciji hrbtenice lahko izognete in zakaj se stanje številnim izboljšalo hitreje, kot so si predstavljali?

Hrbtenica je izjemno kompleksen, a hkrati zelo odziven sistem. Ko odstranimo tisto, kar jo draži, in ji vrnemo tisto, kar potrebuje, se pogosto “umiri” že v nekaj tednih.

Ko razbremenimo boleče področje, s tem zmanjšamo pritisk in umirimo draženje živčnih struktur. Ko telesu povrnemo primerne gibalne vzorce, ki hrbtenico podpirajo, namesto obremenjujejo, dobimo kombinacijo, ki deluje učinkoviteje od katere koli kratkotrajne rešitve.

Ljudje pogosto poročajo, da se bolečina zmanjša že po nekaj tednih pravega pristopa. To se zgodi, še preden sploh postane smiselno razmišljati o operaciji.

To ni čudež. To je preprosta logika: ko odpravimo vzrok, se spremeni tudi simptom.

Največja zmota: “Operacija bo rešila vzrok.”

Operacija hrbtenice lahko popravi posledice preobremenitve (odstrani hernijo, sprosti utesnjen živec ali razbremeni strukturo, ki je pod pritiskom). Ne more pa popraviti načina gibanja, zaradi katerega je do težave sploh prišlo.

Če človek po operaciji ravna enako kot prej (enako dviguje, sedi, hodi ali teče), se obremenitve ponovijo. In z njimi se pogosto ponovijo tudi težave. Zato je rehabilitacija ključni del okrevanja. Ko po posegu nastopi faza olajšanja, se mora začeti faza spreminjanja vzorcev, sicer se težave letu ali dveh ponovijo. 

Zato menim, da je razumevanje delovanja hrbtenice in vzrokov, ki sprožijo težave, ključnega pomena. Ko človek razume, kaj se dogaja, in zna telesu dati tisto, kar potrebuje, se resnična sprememba lahko zgodi tudi brez operacije.

Kaj storiti, če dobite napotnico za operacijo?

Moj nasvet je, da poiščete strokovnjaka, ki vam bo stanje razložil celostno: da pregleda izvide, prisluhne vašim simptomom, oceni gibanje in vam pomaga razumeti, zakaj telo reagira tako, kot reagira.
(Velikokrat se že v tej fazi pokaže, da stanje ni niti približno tako strašljivo, kot je videti na papirju.)

Drugi korak je ciljana terapija, s katero zmanjšamo draženje in sprostimo napetost v strukturah, ki so pod pritiskom. Hrbtenica potrebuje prostor (dovolj je milimeter ali dva) in prav to dosežemo z vadbo, ko stabilizacijske mišice začnejo opravljati svojo vlogo.

Tretji korak je individualni program vaj, kjer se naučite pravilne stabilizacije, razbremenitve hrbtenice in novih gibalnih vzorcev. 

Ti trije koraki v veliki večini primerov ustvarijo razliko, ki odloči: ali je operacija sploh potrebna. 

Zaključek

Da pa se razumemo .. operacija hrbtenice je v določenih primerih absolutno nujna. Ko težave napredujejo tako daleč, da je ogrožena funkcija živčevja, ko posameznik izgublja moč ali refleksne odzive, je operacija rešitev, ki lahko prepreči trajne posledice.

V takšnih primerih je agonija tako velika, da se ljudje ne sprašujejo, “Ali je potrebna?” ampak “Ali mi bo končno prinesla olajšanje?”

In v teh primerih jo tudi sam vedno predlagam.

A velika večina ljudi, ki jih skrbi poseg, ni v situaciji, kjer bi bila operacija dejansko potrebna. Tudi če na izvidu piše hernija, protruzija ali išias, to še ne pomeni, da je poseg prava ali edina pot.

Ko razumete, kaj je vzrok težav in kako vaša hrbtenica reagira na obremenitve, se slika popolnoma spremeni.

Bolečina ni znak, da je hrbtenica “pokvarjena”. Je znak, da je preobremenjena.

In preobremenitve se da odpraviti – dokaj hitro, preprosto, predvsem pa brez invazivnih posegov. 💪

dr. Dejan Kernc