DOBILA SEM NOTRANJI KOMPAS

Zgodba ge. Sabine

Sem Sabina. Že od rane mladosti se soočam s kroničnimi bolečinami v križu. Po rojstvu drugega otroka in zaradi pretežno sedečega poklica so se težave še okrepile. Uradna medicina sicer ni odkrila nobene resne bolezni, vendar je bolečina postala moja stalna spremljevalka – včasih zelo izrazita, drugič le tiho prisotna in vedno pripravljena, da ob prvi nepazljivosti znova izbruhne.

Ker sem želela živeti brez tablet, ki le blažijo simptome, ne pa tudi vzrokov, sem začela iskati druge poti. Preizkusila sem številne pristope – različne oblike gibanja, fizioterapijo, Feldenkraisovo in Bownovo metodo, McKenzie in manualno terapijo. Sodelovala sem tako z uradnimi strokovnjaki kot tudi s samooklicanimi “zdravilci”. Nekateri poskusi so prinesli drobno upanje, drugi pa so bili le finančno breme. Posebej težko obdobje je nastopilo po operaciji dimeljske kile marca 2023.

Jutranje bolečine so bile takrat tako močne (8-9), da sem potrebovala pomoč celo pri oblačenju in osebni higieni. Čez dan je bilo malce lažje, a še vedno sem bila neprestano ujeta v začaran krog močne bolečine. Ta me je omejevala pri vsakdanjih opravilih, mi kradla spanec in me dušila s tistim občutkom nemoči, ki razjeda človekovo voljo. Zdravnica me je ponovno napotila na magnetno resonanco in k ortopedu. Ta mi je predlagal spinalno blokado, vendar so mi kljub oznaki »nujno« določili termin šele čez leto dni.

Pot majhnih korakov

V tem obupu sem na Facebooku zasledila objavo Re.aktiva z vabilom na brezplačni posvet. Odzvala sem se – sprva zadržano, a ko sva se z dr. Dejanom Kerncem srečala v živo, sem začutila iskrenost in resnično pripravljenost pomagati. To je bilo tisto, kar sem do tedaj pogrešala: pristop brez obveznih paketov po 10 ali 20 terapij. Dogovorila sva se za tri srečanja, da preveriva, ali mi njegova Re.aktiv metoda ustreza.

Tako se je začela moja pot – korak za korakom. Najprej tri ure, nato še pet. Pozorno me je vodil skozi proces razumevanja, kako se delo, počitek, gibanje, spanje, rekreacija, hormoni in moje telo med seboj povezujejo. Da bi to bolje ponotranjila, sem sestavila tabelo in beležila vse te dejavnike. Prav ta tabela je postala najina podlaga za majhne, a vztrajne premike v pravo smer – v smer življenja brez bolečine.

“Greva počasi”

Najbolj dragocen stavek, ki sem ga prejela, je bil: “Greva počasi. Ne delava norme za olimpijske igre.” To je postal moj notranji kompas. Še naprej ostajam pod budnim očesom njegove ekipe in redno obiskujem masažne obravnave, ki so del mojega procesa okrevanja.

Danes nimam več kroničnih bolečin – spet sem lahko aktivna, brez strahu pometam, pospravljam in z veseljem preživljam čas na vrtu.

Dr. Kernc, iskrena hvala za vse, kar počnete – predvsem pa za to, da ostajate ČLOVEK.